Bownova terapija

Bownova terapija izhaja iz Avstralije, kjer jo je razvil Thomas Bowen (1916 – 1982). Bil je športnik plavalec in kolesar, ter učitelj gimnastike za otroke, med tem ko je bil na področju terapevtsega zdravljenja takorekoč »samouk«. Svojo tehniko manipulacije mehkega tkiva je razvil v času bolehanja za astmo s strani njegove žene. Tehnika skupaj s predpisano dieto je pripomogla k njeni popolni ozdravitvi. Kaj kmalu je opustil svojo redno službo ter skupaj z dvema prijateljema najel prostor ter se poimenoval za osteopata – naziv v tedanjem času v Avstraliji še ni bil urejen. Otroke, nogometaše, nosečnice kot tudi revne in invalide je obravnaval brezpačno. V vmesnem času, ko je zaradi diabetesa izgubil nogo, je tedanjo kliniko prepustil njegovim trem učencem, nato pa z delom nadaljeval četudi je bil v invalidskem vozčku.

Širši avstralski javnosti je postal znan leta 1975, ko je davčni urad zabeležil da je v sklopu svoje klinike v Geelongu brezplačno, in kar v 85 % uspešno, obravnaval več kot 13.000 klientov. Kot tedaj najbolj zaposlen in uspešen zdravilec si je ustvaril sloves zaradi katerega je mednarodna zdravstvena organizacija – WHO (World Health Organization), terapijo priznala v svetovnem merilu pod imenom Bownova terapija, njega pa kot radodarnega ter izredno nadarjenega terapevta.

Pri svojem delu je Thomas Bowen sodeloval z nekaj asistenti ter jim kot priviligiranim terapvtom počasi predal svoje znanje. Kot je znano je o svojem delu zapustil zgolj »ustno izročilo«, brez kakršnihkoli zapiskov o svojem delu. Asistenti so pridobljeno znanje širili z nadaljnjim izobraževanjem, med manualnimi terapevti, fizioterapevti, maserji in zdravniki, zaradi česar je Bownova terapija postala v današnjem svetu edinstvena uveljavljena manualna tehika. Četudi uveljavljena pa je v primerjavi z ostalimi, kot na primer osteopatija, kiropraktika ali akupunktura, mlada in posledično še z dokaj nesoglasja med stroko kako in zakaj deluje.

Tehnika temelji na tako imenovanih »Bownovih potezah«, ki se jih izvaja na določenih delih telesa ter tako deluje lokalno na mišice in integralno – vpliv na fascijo (fascija povezuje celotno telo in je nežna membrana, ki pokriva snope mišic, tetiv, organe kot tudi druge strukture telesa). S tovrstnimimi posebnimi potezami (dotik kože, kateremu sledi nežen premik preko določene mišice ali mišičnega narastišča, z nadaljnjim pritiskom ter pomikom v prvotno izhodiščno točko) in posledično minimalnimi zunanjimi dražljaji na telo, vplivamo na njegovo porušeno ravnovesje in ga pričnemo uravnavati.

S tovrstnimi potezami Bownove terapije sproščamo napeto in »neprevodno« fascijo, kar poimenujemo tiksotropija (angl. Thixtrophy) – lastnost določenih struktur, da se pod vplivom tresljajev ali udracev utekočinijo. Z impulzi ustvarjenimi v kolagenskih vlaknih ustvarjamo tudi tako imenovani piezzoelektrični oziroma mikroelektrični učinek, ki se v tkivih širi kot valovi v vse smeri. Impulzi poizvedeni v fasciji se s pomočjo beljakovin kot tudi tekočih kristalov še povečajo. Ker naše telo vsebuje približno 70 % vode, je idealen prevodnik mikroelektričnih dražljajev in vibracij ter posledično nanje zelo odziven. Z leti kot tudi manjšo uporabo se sicer hidracija fascije nekoliko zmanjša a njene lastnosti ter odziv kot celote, ostajajo skorajda neokrnjene.

Poleg tiksotropije in piezzoelektričnega učinka fascije je potrebno omeniti še njen pomen pri tenzijski skladnosti oziroma popolnosti mehkih tkiv ter posledično stabilnosti in mobilnosti lokomotornega aparata kar poimenujemo tenzigriteta. Vzdržuje tudi normalen pritisk na tkiva – hidrostatski pritisk (sprememba tovrstnega pritiska se odraža kot oteklina zaradi izliva tekočine v medceličnem prostoru), ker obdaja mišice, vezi in sklepne ovojnice pa se njen vpliv odraža tudi na mišinih mehanoreceptorjih, golgijevih receptojih v vezeh kot tudi proprioreceptorjih v sklepnih ovojnicah. Ne nazadnje pa je velik pomen fascije tudi v sklopu kraniosakralne povezave, se pravi povezave med kostmi lobanje »kranium« in križnice »sakrum« – intimna povezava preko miofascijalnih enot, saj izboljšuje izmenjavo oziroma prenos v tem predelu.

Razumevanje fascije se je, kot zelo pomembno in ubikvitarno povezujoče tkivo, v pretklih 20 letih izredno razvilo in je v zadnjih letih tudi eden izmed najbolj raziskovanih sistemov. Kot sestavni del vezivnega tkiva in pomembni vlogi pri vzdrževanju našega celostnega ravnovesja in zdravja so njene glavne lastnosti:

– Strukturna podpora za visceralne (notranje) organe,
– povezovanje vseh tkiv,
– mazivo med organi in tkivi,
– varovalna fizična zaščita,
– prehranjevalna funkcija (preko nje pritekajo celična hranila),
– odstranjevanje strupenih snovi (je medij iz katerega se izločajo toksini),
– deluje kot »čustveno telo« (prevodnost električnih kot tudi energetskih tokov).

Bownova terapija takoj in, kot že prej omenjeno, uravnoteženo učinkuje na avtonomni živčni sistem, ki ga sestavljata simpatikus in parasimpatikus. Avtonomni živčni sistem, ki je sestavni del živčnega sistema, nadzoruje preko 80 % vseh telesnih funkcij, deluje brez naše volje in je zelo občutljivo na premočne dražljaje ter posledično stresna stanja (simpatikus, ki je vseskozi aktiven, je dovzeten za fizični, mentalni in emocionalni stres, parasmpatikus, je aktiven ob mirovanju telesa in uravnava telesne procese povezane z ohranjanjem telesne energije, deluje na notranje organe). S tovrstno manualno tehniko aktiviramo predvsem parasimpatikus – postane bolj aktiven, kar se odraža kot glasnejša in pospešena peristaltika (ritmično krčenje gladkega mišičja prebavil od požiralnika do konca debelega črevesa), kot tudi sprostitev celotnega telesa. Odziv telesa zaradi njegove aktivacije ni nikoli tako obsežen, kot je odziv »boja ali bega« pri aktivaciji simpatičnega živčevja.

Bownova terapija je maualna tehnika s holističnim pristopom, ki hitro in učinkovito zmanjša miofascialno napetost ter vzpostavi ravnovesje v nevrološkem, hormonskm in cirkulacijskem sistemu. Kot taka vpliva tudi na energisjki in mentalni ravni in je zatorej uporabna pri:

– Bolečih mišicah,
– okrevanju po poškodbah in operacijah,
– težavah z vratom,
– išiasu,
– artritis,
– astma,
– anksioznost,
– depresija,
– sinuzitis,
– glavobolu,
– prebavne motnje,
– neplodnosti (problemi z zanositvijo v odsotnosti fizičnih blokad),
– hormonskih neravnovesjih,
– medenično neravnovesje,
– PMS–ju,
– vnetju mehurja,
– sindromu karpalnega živca,
– sindrom kronične utrujenosti,
– limfnem zastoju,
– temporomandibularni sklepni disfunkciji (sindrom TMS),
– gripi,
– »zamrznjenih« ramenih,
– teniškem komolcu,
– želodčnih in ledvičnih težavah,
– čustvenem stresu,
– dojenčkih (kolika, refluk, simptomi cerebralne paralize, travmatično rojstvo, razvojne motnje),
– pri mnogih drugih težavah.

Bownova terapija je posebna in zelo samosvoja predvsem zaradi njenega sorazmerno nežnega pristopa. Učinkovita je v 85 % oziroma tolikšen odstotek ljudi je dovzetnih na to tehniko terapije. Sicer je število izvedbe terapij odvisno od zapletenosti težav posameznika – ali so le te akutne ali kronične, vendar pa naj bi se že po prvi ali vsaj po treh zaporednih terapijah (med dvema obiskoma pri terapevtu običajno mine od 5 do 7 dni) zgodila določena reakcija, ki pokaže posameznikovo dovzetnost na terapijo (terapija najpogosteje vključuje posege celotne obravnave zaradi česar traja neke od 30 do 60 minut). Ker je terapija nežna je lahko varno uporabljena pri ljude vseh starosti, in sicer tako od novorojenčkov do starejših ljudi, od športnikov do nosečnic.

Zavedati se je potrebno, da Bownova terapija ni »zdravilo za vse«, med tem ko je v določenih primerih priporočljivo za terapevta samega tudi sodelovanje z ostalimi strokovnjaki s tega področja kot je na primer dietetičar, strokovnjak za vadbo, ipd., kot tudi vključevanje določenih drugih pristopov zdravljenja. Pri samem okrevanju pa je pomembno tudi aktivno sodelovanje stranke

Literatura:

Wilk, J. & Knight, I. (2015). Using the Bowen Technique to Address Complex and Common Coditions. London: Jessica Kingsley Publishers

FormaNatura

Miha Šumak