V življenju se neprestano srečujemo z vprašanji, kako kaj narediti, kako rešiti kakšen problem, opraviti delo, voditi ljudi in upravljati podjetje. Ko se soočimo s temi stvarmi, imamo vedno na izbiro dve rešitvi. Prva je, da se z njimi soočimo na zrel način, o težavi razmislimo, zaznamo čustva in telesne senzacije, ki jih ob tem doživljamo in izberemo pravilno rešitev, ki bo v tistem trenutku najboljša. Druga rešitev pa je, da se odzovemo na način, ki je za nas značilen, ki smo se ga naučili v otroštvu, ko smo sprejeli nekatere odločitve. S takimi odzivi ne vidimo določenih vzrokov težave tukaj in sedaj in težava postane za nas neskončno velika. Namesto da bi odreagirali in bili aktivni se zanašamo na ”čarobno rešitev”, ki nam jo bodo prinesle naše zgodnje odločitve in ustaljene reakcije. S takšnim razmišljanjem nismo tukaj in sedaj, smo v ego stanju otroka, ki razmišlja, da mu bo svet okoli njega s pomočjo manipulacije prinesel dobro rešitev. Takšna reakcija pomeni odpisovanje.

Odpisovanje je definirano kot nezavedno neupoštevanje informacij, ki so pomembne za rešitev težav.

Odpisujemo lahko na področjih:

• svojih sposobnosti,
• sposobnosti drugih,
• različnih situacij.

Na teh treh področjih pa lahko odpisujemo:

• dražljaje,
• težave,
• različne možnosti rešitev.

Skupaj z odpisovanjem gre tudi pretiravanje, ko iz ”muhe naredimo slona”. Ko pri sebi odpisujemo neko lastnost, hkrati pripisujemo nekomu zelo veliko moč in vpliv, četudi ga ta nima ali pa se postavimo v vlogo sodnika in sodimo o določeni situaciji, čeprav nimamo potrebnih dokazov, ne pristojnosti za kaj takega. Ko odpisujemo, si v mislih oblikujemo misel, v katero popolnoma verjamemo. Iz tega sledi, da smo v problematičnih položajih zmožni narediti zaključke, ki pa nam ne omogočajo reševanja te situacije tukaj in sedaj.

Ko odpisujemo, se lahko vedemo na štiri različne načine:

• smo pasivni,
• popolna prilagoditev položaju (storimo nekaj, ker mislimo, da drugi to zahteva od nas),
• vznemirjenost,
• čutimo svojo nesposobnost ali postanemo nasilni.

Odpisujemo lahko na različnih ravneh. Če pogledamo ravni odpisovanja na področju reševanja težav, s katerimi se srečujemo vsak dan na delu ali v domačem okolju, nam bo kmalu jasno, da težave odpisujemo velikokrat.

Ravni odpisovanja težav:

1. Obstoj težave in naše reakcije:

• Popolno zanikanje težave v vseh pogledih, težave ne vidimo,
• Skomignemo z rameni in rečemo “Huh”, “Kaj?”, “Ali je kje kakšna težava?”

2. Zanikanje pomembnosti težave in naše reakcije:

• Težava ni pomembna, imamo majhno potrebo po reševanju,
• Minimiziramo vpliv težave na položaj,
• “Mah, saj sploh ni pomembno!”,
• “Veliko prahu za nič!”,
• “Ne splača se nam ga reševati, saj se bo rešil sam.”  

3. Pripravljenost na spremembe pri iskanju rešitve:

• “Vedno je bilo tako!”,
• “Nič ne moremo storiti!”,
• “Takle imamo!”,
• “Ne splača se boriti proti človeški naravi!”,
• “Bolje, da gledaš na ljudi in se s tem ne soočiš.”.

4. Sposobnosti posameznika:

• Nemočen – brezupen – nesrečen,
• “Ne vem!”,
• “Ne znam/nočem se naučiti.”,
• “Volk menja dlako, nravi nikoli!”,
• “Ne vem, kako!”.

Iz napisanega lahko ugotovimo, da v življenju veliko odpisujemo. Zavedanje, da to počnemo, nam lahko omogoči, da se na boljši način lotimo reševanja težavnih in resnih položajev, da jih opazimo hitreje in da se pri tem mi in naši sodelavci ali družina počutimo bolje in živimo bolj kakovostno življenje.

FormaNatura

Matjaž Košir