Zgodbe

Masaža kot »redni servis«

Masaža kot »redni servis«

Kljub visokemu pragu bolečine mi je glavobol od nekdaj predstavljal najbolj neprijetno bolečino - pa sem dvakrat rodila!

Redko se zgodi, da rešitve za svoje težave (in ni jih malo) ne vidim več. Težave s hrbtenico izvirajo že iz najstniških let, ko sem (pre)hitro zrasla. S tem so bili vedno povezani tudi glavoboli, ampak sem z gibanjem nekako vedno uspela splezati na zeleno vejo. Letos pa me je v najlepših poletnih dneh ustavil neznosen glavobol, ki ni odnehal kljub analgetikom in počitku. En teden sem se prebijala iz dneva v dan, naredila bore malo, otroci pa od mene niso imeli popolnoma nič. Bila sem tečna in neuporabna nepremičnina.

Pa le pogruntam, da me boli v vratu in da morda glavobol ne izvira iz zamašenih sinusov. Ker moje običajne maserke ni bilo, sem na priporočilo prijatelja takoj poklicala Miho in še isti dan si je vzel čas zame. Kljub temu da sem vajena vseh mogočih športnih in drugih masaž, sem vendarle doživela presenečenje. Že med masažo sem čutila, da gredo Mihovi prijemi v popolnoma pravo smer. Na mizo sem legla z utripajočim, razbijajočim glavobolom, vstala sem lahka kot pero. Po enem tednu brez glavobola! Še sama nisem verjela.

Sedaj so “redni servisi” pri Mihi postali moja stalnica, do katere vedno odštevam dneve… Tako kot prijatelja tudi dobrega maserja pač spoznaš v težavah.

Anja Leskovar

Ni lahko, je pa možno

Ni lahko, je pa možno. Biti fit tudi po dveh otrocih, in sicer z malo motivacije, veliko discipline in ob pomoči osebnega trenerja. In kar je najpomembnejše, ob vseh obveznostih nisem pozabila nase.

Ne želim, da bi bila moja zgodba ena tistih, ki jo preletimo zgolj zato, da bi se počutili bolje oziroma slabše. Želim spodbuditi vse tiste mlade ali malo starejše mamice, da jim lahko kljub pomanjkanju časa uspe. Počutiti se dobro, ne zgolj kot mama, ampak tudi kot ženska. Pritiski okolice so veliki, komentarjev v smislu: »Pa saj imaš dva otroka in ne moreš pričakovati, da boš kot prej« ne manjka. Sama s težo nikoli nisem imela težav, kar pa ne pomeni, da sem bila s svojo podobo v ogledalu vedno zadovoljna.

Po prvi nosečnosti so, zahvaljujoč dojenju, kilogrami in z njimi trebušček skopneli v šestih mesecih. Po drugi nosečnosti pa je bilo nekoliko drugače. Pridobila sem 21 kg, nekaj jih je skopnelo z dojenjem, ostalo me ni tako motilo, dokler sem bila v udobnih hlačah. Iskreno povedano, sem o vadbi začela razmišljati mesec pred odhodom nazaj v službo, saj v svoji omari nisem našla hlač in kril, ki bi jih lahko oblekla. Telesu sem dala čas, da si opomore, in zato eno leto po porodu nisem telovadila, oziroma je bila skrb za otroka na prvem mestu.

Osebnega trenerja nikoli nisem imela, saj se mi je takšen tip vadbe zdel tuj. Preden sem imela otroka, sem obiskovala skupinske vadbe, vendar mi zdaj zaradi otrok njihovi termini niso ustrezali. Po službi preživljam čas z otroki, zvečer, ko otroka zaspita, pa sem žal brez energije. Tako so vse skupinske vadbe odpadle, klasičen fitnes mi ni več ustrezal, zato sem se odločila, da poiščem nekaj novega, a hkrati ne preveč zahtevnega, saj sem zaradi rizične nosečnosti morala veliko počivati, po porodu pa telesa zaradi carskega reza nisem smela preveč obremenjevati.

Na Facebooku sem slučajno zasledila, da se je v moji bližini v Šiški odprl Feniks Studio, in kmalu zatem ugotovila, da je eden izmed lastnikov in osebnih trenerjev tudi moj prijatelj Miha Šumak. Ker se kar nekaj časa nisva videla, je sledila prva kava, na kateri sem se takoj odločila, da bo on moj prvi osebni trener.

Prvi teden je bil peklenski, čeprav sva po preverbi diastaze začela čisto od začetka – pri osnovah in adaptaciji telesa. Ogrevanje, raztezne vaje in stabilizacija. Takrat sem šele ugotovila, da je dve leti počitka oziroma »ne-dela« pustilo posledice. Bila sem v takšni slabi kondiciji, da nisem zmogla opraviti niti ene ženske sklece. Zame je bilo najpomembnejše, da je vadba varna, da po carskem rezu postopoma okrepiva jedro telesa (t.i. »core«). Na vsakem treningu sem razmišljala, ali mi je tega res treba. Tistih 60 minut dnevno se je vleklo v nedogled. Treninge sem si organizirala tako, da sem takoj po službi dvakrat tedensko v eni uri naredila vse, tako mi je ostal popoldan z otroki in miren večer.

Pred začetkom sva naredila tudi meritve in se dogovorila, da jih bova za primerjavo in motivacijo opravila vsak mesec. Sočasno s treningi sem, v želji po hitrejšem rezultatu, prilagodila tudi prehrano. Kriza je bila še večja, saj sem se odločila iz jedilnika izločiti kruh, testenine in riž. Zamenjala sem jih z zelenjavo, jajci, tuno, skuto, oreščki, avokadom in mesom. Občasno sem napadla kakšen košček čokolade in si enkrat tedensko privoščila filmski večer s pico. Z občasno »pregreho« ima tako človek občutek, da se vseeno lahko razvaja. Ostale dni sem se trudila držati načrta.

Moram priznati, da sem po prvem mesecu, ko je minil »muskelfiber« in je sledila druga meritev, dobila nov zagon. Takoj sem čutila spremembe na telesu, ponoči sem bolje spala, izboljšalo se je moje splošno počutje. Nekje po treh mesecih sva intenzivnost treningov povečala in Feniks Studio sem pričela obiskovati trikrat tedensko. Treningi so si sledili v naslednjem zaporedju: moč, intervalni trening in raztezanje. Tako sem v enem tednu zajela vse sklope.

S treningi sem pričela februarja 2016 in poleti sem brez zadržkov oblekla kopalke. Prvič v življenju sem imela čvrst trebuh, po dveh otročkih sem sama sebi dokazala, da je možno vse. Danes treningov ne obiskujem zaradi izgube teže, temveč zaradi telesne pripravljenosti in spremembe načina življenja. Tako s stresom kot tudi z ostalimi življenjskimi izzivi se sedaj lažje soočam in jih tudi veliko lažje premagujem. Hkrati pa vsak dan dobim potrditev, kako koristno je delo na sebi, saj nošenje otroka, torbice in vrečk po stopnicah ni najlažje. Zanimivo je, da sem v prvih štirih mesecih izgubila zgolj 3 kg, vendar sem povečala mišično maso in izgubila maščobo. Kljub temu imam novo telo.

Osebni pristop je bil zame super odločitev, saj tako treninge lahko prilagodim glede na moje obveznosti. Tako lahko npr. zaradi bolezni otroka trening nadoknadim oziroma ga zgolj preložim za kakšen dan, včasih pa se mi otrok celo pridruži na treningu. Mihov osebni in pedagoški pristop, prilagodljivost in prava mera spodbude je tisto, kar me aktivira in motivira tudi takrat, ko bi raje ležala na kavču.

Ugotovila sem, da, če sem za vadbo dogovorjena, ni izgovorov in se vedno pojavim v studiu. Priznam pa, da če bi bilo odvisno samo od moje volje, bi se verjetno velikokrat našel »upravičen« izgovor in bi si namesto vadbe raje predpisala počitek.

Zelo pomembno je tudi, da takšna vadba ni samo kampanjska, ampak postane del življenja. Pomembno vlogo pa ima tudi trener, saj te ves čas spremlja, spodbuja in vedno pokaže kaj novega, še posebej v tistih dneh, ko zmanjka navdušenja za vadbo.

Ines Zrinski

Ni lahko, je pa možno

Že dlje časa sem si želela hoditi na telovadbo in se razgibati ter natrenirati. Poskušala sem različne vadbe, vendar me je bilo vedno strah, da vaje izvajam nepravilno in si s tem lahko škodim, hkrati mi nobena telovadba ni odgovarjala v celoti zaradi poškodbe. Po spletu okoliščin sem se znašla pod okriljem trenerja Formanature in danes lahko rečem, da je to prava stvar zame. Trener Miha Šumak zame pripravi prave treninge, prilagojene meni. Je vedno pripravljen odgovoriti na vsa vprašanja, me spodbuja pri izvedbi vaj in kljub poškodbi, lahko še vedno treniram in vidim napredek. Treningi so razgibani, vsakič poskusim kaj novega in sem postavljena pred nov, drugačen izziv.
Vsi trenerji Formanature so prijazni in predani svojemu delu in že samo z opazovanjem lahko rečem, da se svojim varovancem v celoti posvetijo, treninge prilagodijo njihovim posebnostim, sposobnostim in željam.

Katja

Za poporodno vadbo sem se v prvi vrsti odločila zaradi bolečin v križu, ki sem jih zaradi napačnega dvigovanja dojenčka in oslabljenih mišic v času nosečnosti začela čutiti kmalu po porodu, ko je moj sinček začel konkretneje pridobivati na teži. Poleg omenjenih bolečin pa sem bila primorana nekaj postoriti tudi glede razmika med premo trebušno mišico. Rezultati so se pokazali kmalu - moje počutje se je izboljšalo, bolečine v križu izginile, topiti pa so se začeli še zadnji pridobljeni kilogrami, zmanjšal pa se je tudi razmik med premo trebušno mišico.

Miha je odličen trener, ki poskrbi, da je vadba učinkovita, zanimiva in z manjšimi modifikacijami vaj prilagojena prav vsaki mamici posebej. Poleg tega, da je strokoven in natančen, pa ima tudi izredni čut za otroke. Zato mamice kljub občasnim jokavim trenutkom naših nadebudnežev ne izpuščamo vaj, saj jih Miha hitro potolaži in nam podari kakšno dodatno minuto “prostega časa”. 😉 Treningov se vsakič znova veselim tudi zato, ker smo s puncami v teh mesecih stkale prave prijateljske vezi in je vsaka ura tudi prijetno druženje. Po osmih mesecih vadbe lahko rečem, da se tako fit in dobro nisem počutila niti pred nosečnostjo. Če bi lahko kar koli spremenila, bi bilo le to, da bi vadbo začela obiskovati še prej. 🙂

Špela Kregar

Sem mamica sedaj že dveh otrok, deklice in komaj rojenega dečka Nala. Moje življenje je zelo aktivno, ukvarjam se splesnimi delavnicami za otroke in jih vsakodnevno tudi vzgajam, seveda se ob dveh službah nenehno borim s pomanjkanjem časa, a za fitnes sem si ga preprosto vzela. Ni bilo izgovorov, da ne zmorem oziroma nimam časa. Kam naj dam otroke, utrujena sem, nimam volje, bom jutri…tega enostavno ni bilo v moji glavi.

Vse skupaj sem v nadaljevanju premagovala s pomočjo trenerja, ki me je s svojim pedagoškim pristopom ter občutkom počasi uvajal. Vsaka vaja izvedena z določenim namenom je pripomogla h kakovostnejšemu zavedanju svojega telesa ter v nadaljevanju premagovanju napora. Ko sem pričela trenirati z Miho sem se počutila sprva svobodno nato pa vedno bolj ozaveščeno. Čutila sem namreč vsako mišico svojega telesa.

Pričela sem poslušati svoje telo in duha – preprosto sebe!

Treninge sva izvajala tako na prostem kot tudi v sklopu Feniks Studia. Vsakokrat, ko sem z vadbo končala sem se počutila prerojeno in vsa dnevna opravila so bila veliko lažja. Telo mi je bilo hvaležno!

Nato pa pride dan, ko izvem, da sem noseča, sprva je bilo veselje, nepričakovanje, trenutek negotovosti, nezaupanja, strah, ooo še enkrat plenice, dojenje, jok…Hkrati pa misel na telo, o joj, pa ravno sem oblikovala svoje telo…v istem hipu sem dojela, da se ni veliko spremenilo in bo potrebnih zgolj nekaj prilgoditev. Eno izmed vprašanj je bila tudi nadaljnja vadba, ki sem se jo odločila tudi v nadalje udejstvovati. Nisem bila pripravljena opustiti skrbi za svoje telo, predvsem pa dobrega počutja in miru v sebi.

Mojo odločitev je podkrepil tudi zdravnik tako da so se nadzorovani treningi z Miho nadaljevali. Sicer je bil trening velikokrat odraz mojega tedanjega hormonskega (ne)ravnovesja a mu je uspelo »naporno« nosečnico s treningom razvedriti. Seveda so bile vaje prirejene mojim zmožnostim, predvsem pa strogo nadzorovane. V moji naravi je namreč da včasih nekoliko pretiravam zaradi česar je bil srčni utrip redno merjen, »nadzornik« pa je opozarjal na intenzivnost vaj in zmernost le teh.

Tako je vadba v fitnesu pozitivno vplivala na moje telo kot tudi otroka, ki je skupaj z mano vztrajal 3 x tedensko do skorajšnjega poroda. Skupaj sva vzdrževala telesno pripravljenost, nadzorovala telesno težo, izboljševala telesno držo, ravnoteže kot tudi koordinacijo, pri vsem tem pa tudi sproščala.

Kot poje pesem plesne terapevtke Hazel Carey: »Every little cell in my body is happy...«, in res je...notranjost mojega telesa je srečna, s tem srečen otrok in svet okoli mene. Predvsem gre za ta notranji občutek sreče in miru, ki ga dosežeš tako na fizični kot psihični ravni, ob tem pa ti pomaga trener, ki te s svojim občutkom preprosto razume, svetuje, bodri in seveda nasmeji.

Nina Zorko

Obljubila sem si, da drugič ne bo enako kot prvič. 🙂

Bolečine v križu in vratu, zategnjenost v ramenih, nepravilna drža, preveč kilogramov, vrečast trebuh, šibke mišice medeničnega dna, nefunkcionalne trebušne mišice in seveda ta popularna diastaza rektusov...

Zato sem šla takoj v akcijo in po srečnem naključju izbrala poporodno vadbo pri Mihi. TOP!

Začetki vadbe so bili prilagojeni moji telesni (ne)pripravljenosti in Miha je postopno povečeval zahtevnost in količino vaj. Že po enem mesecu sem opazila, da se moje telo vrača v željene dimenzije in da imam bistveno več energije. Začela sem se zavedati nepravilnosti pri vsakodnevnih rečeh (dvigovanje in nošenje dojenčice, vstajanje s tal, postelje, prisilna drža, idr.). Spoznala sem pomembnost pravilnega dihanja in pomen vaj medeničnega dna.

Poleg neverjetnega učinka na telo in počutje pa je dodana vrednost vadbe tudi Mihov profesionalni osebni pristop do vsake udeleženke posebej (spodbujanje, poslušanje, motiviranje). Hkrati je poskrbel za naše malčke, kadar so imeli slabši dan, tako da je vsaka mamica res lahko vedno naredila celoten trening. Po treningu pa smo imele mamice vedno možnost še poklepetati in poskrbeti za malčke (dojenje, hranjenje, previjanje...).

Čeprav sem s porodniško že zaključila, še vedno hodim na Mihove treninge, tokrat v semi-privat varianti. In res so TOP!

Erika Trampuš